»Bil sem vesel, živčen, a vedno sem navijal za ekipo.«

»Zbudila sem se zaradi zvokov obstreljevanja. Spakirala sem torbo in poskušala pobegniti.«

»Zares sem vesela, da sem se vrnila v lokal.«

»Jaz sem ju videl, onadva pa mene nista, veliko srečo sem imel, dež me je rešil, krave, med katere sem se lahko skril, pa tudi.«

»Pela sem, da sem malo pozabila na bolečine.«

»Odpadel je strop. Bil sem ujet, a sem lahko videl nebo. Ramo sem imel izpahnjeno, bolela me je glava, a sem se rešil. Prepričan sem, da je sedem ali devet članov moje družine, ki so bili v isti sobi z menoj, mrtvih.«

»Vedel sem, kaj se dogaja, ampak nisem imel kaj. Bil sem na terenu, samo poklical sem domače, naj se umaknejo v zgornja nadstropja.«

»Ali sem to rekel? Ne morem verjeti, da sem to rekel.«

»Zavedel sem se velike količine krvi, v kateri sem ležal. Moj občutek za čas je bil precej moten, bolela sta me oko in roka. Povsem jasno sem se zavedel, da umiram.«